"LJUDJE SE NE ZAVEDAJO SVOJIH PRISTOJNOSTI IN ZMOŽNOSTI KOT DRŽAVLJANI IN/ALI POTROŠNIKI. TO SKUŠAMO ZMANJŠATI."

BÉTON BLEU MAGAZINE x DRŽAVLJAN D

Domen Savič je ustanovitelj nevladne organizacije DRŽAVLJAN D, ki se ukvarja z digitalnimi pravicami in aktivnim državljanstvom v Sloveniji. Z Béton Bleu je spregovoril o medijski pismenosti, dezinformacijah in možnosti "ponovnega zagona" države leta 2022.

BB: Ste ustanovitelj "Državljana D" - slovenske nevladne organizacije, ki se osredotoča na digitalne pravice. Zakaj ste se lotili tega projekta?

DS: Prihajam iz novinarstva, na tem področju sem študiral in delal več let. Pred tem sem se ukvarjal z oglaševanjem, razvojem aplikacij in delal kot vodja blagovne znamke. Nato sem v letih 2014/2015 v Beogradu spoznal nekaj čudovitih ljudi iz fundacije Share Foundation. Ukvarjajo se z digitalnimi pravicami v Srbiji. Zanimalo me je, ali obstaja podobna organizacija tudi v Sloveniji. To me je spodbudilo k razmišljanju: Kaj je narobe s slovenskim nevladnim sektorjem ali s slovensko družbo na splošno, da takšna organizacija ne obstaja? Kaj če bi ta vprašanja, povezane s svobodo izražanja na spletu, nevtralnostjo omrežja, zasebnostjo in varnostjo, postala pogostejša? Kot študent sem imel nekaj izkušenj z delom v nevladnem sektorju, ki je pokrival prodročje digitalih pravic, svobodo govora  in spletni aktivizem. Ugotovil sem, da je eden od ključnih razlogov za slabo razvitost tega področja način financiranja nevladnih organizacij. Večinoma se financirajo z nepovratnimi sredstvi EU ali lokalnimi nepovratnimi sredstvi, kar pomeni, da če subjekt ali oseba, ki ti dodeli nepovratna sredstva, ne vidi problema in ti ne reče, da ga moraš odpraviti, problem ne obstaja. Sami se financiramo z donacijami in komercialnimi projekti - z vsem, kar nam bo omogočilo neodvisnost, tako da bomo lahko sami odločali o vprašanjih, ki jih bomo spremljali in analizirali. To je bila milo rečeno misija nemogoče, vendar se zdaj približujemo sedmemu letu delovanja. In vsekakor lahko rečem, da smo pustili pečat pri številnih vprašanjih, s katerimi smo se ukvarjali - od nevtralnosti interneta do varnosti in zasebnosti, biometričnega nadzora, medijske pismenosti in drugih.  

BB: Vaše delo je delno raziskovalno, delno pa delavnice in seminarji? 

DS: Kot organizacija se trudimo pokrivati digitalne pravice, medijsko pismenost in aktivno državljanstvo. To so trije glavni stebri in vsak od teh stebrov ima različne "prijatelje", kot jim pravimo - različne ljudi, ki pomagajo kot svetovalci, s svojimi veščinami in znanjem itd. Poskušamo se vključiti v proces odločanja in s tem omogočiti spremembe. 

Naše delo na področju medijske pismenosti se osredotoča na povezavo med mediji in aktivnim državljanom. Učimo in opozarjamo na logiko medijev kot psov čuvajev demokracije in posameznikom s političnimi pravicami, ki se udejanjajo tudi skozi medijsko reprezentacijo. Še en pomemben dolgoročni projekt izvajamo na področju osebne kibernetske varnosti in zasebnost ter medijske reprezentacije družbe nadzora. Ugotovili smo namreč, da so politične rešitve na tem področju odvisne tudi od medijske reprezentacije teh izzivov in mi skušamo to reprezentiranje izboljšati. 

BB: Pristop organizacije Državljan D k aktivizmu je nekoliko drugačen kot pri drugih organizacijah. Zakaj?

DS: Ena od težav, ki jih imamo na splošno z nevladnimi organizacijami, je, da se večinoma osredotočajo na ozaveščanje o problemu, vendar ga dejansko ne skušajo rešiti. Še bolj problematično pa je, da večina nevladnih organizacij razume problem v odnosu do posameznika,  tako da je videti, kot da problem obstaja samo med uporabnikom in povzročiteljem problema. Če imate na primer okoljsko nevladno organizacijo, ta trdi, da je za vse odgovoren potrošnik. Treba je jesti manj mesa, zmanjšati porabo plina, porabiti manj elektrike in tako naprej. Ugotovil sem, da je sistematični pristop k temu reševanju problemov pomanjkljiv. Nevladne organizacije ne vlagajo dovolj truda v raziskovanje celotnega področja in nato rečejo: "Poglejte, ta problem je razdeljen med več državnih institucij, akterjev iz zasebnega sektorja in aktivne državljane iz splošne javnosti. Vsi ti akterji morajo delovati sinhrono ali vsaj usklajeno, da bi problem rešili." Mi to poskušamo storiti tako, da najprej raziskujemo problem, ga začrtamo, označimo ustrezne institucije na tem področju - bodisi z javne ali zasebne strani - in nato uporabniku ponudimo ali pojasnimo, da obstaja seznam stvari, ki jih lahko stori v smislu odnosa do javnih institucij ali v odnosu do lastne vloge potrošnika ali državljana. Menim, da takšen pristop odpravlja prelaganje vse krivde na končnega uporabnika, obenem pa se uporabnik bolje zaveda kompleksnosti vprašanja in tudi vloge, ki jo ima kot državljan.

BB: Kakšna je vloga državljana? 

DS: Videti je, da obstaja velik razkorak med vlogami državljanov/potrošnikov v demokraciji, ki prispeva k težavam, ki smo jim priča povsod, ne le v lokalni politiki, temveč tudi pri medijski reprezentaciji in reševanju velikih vprašanj, kot sta globalno segrevanje ali nadzor. Ljudje se ne zavedajo svojih pristojnosti in zmožnosti kot državljani in/ali potrošniki. To poskušamo ublažiti, nismo nevladna organizacija, ki bi rekla: "Za to bomo poskrbeli mi, umaknite se." Pomagamo pri preiskovanju teme in uveljavljanju pravnih postopkov, ki so okorni in včasih trajajo tudi več let. Na koncu ljudem ne govorimo, kaj naj naredijo, ampak jim ponudimo nekaj stvari, ki jih lahko naredijo, da bo zadeva boljša. Ko smo ustanovili našo nevladno organizacijo, smo rekli, da je naš cilj, da se sami ukinemo, da se skušamo izločiti iz posla s tem, da pokažemo, da lahko to, kar počnemo mi, počne vsakdo. Vsakdo lahko sledi postopkom in določenim institucijam, ki obstajajo v parlamentarni demokraciji. Poskušamo pokazati pot in potem reševanje problema ni odvisno le od nekaj ljudi, ampak od vseh nas.   

BB: Kaj pa trenutni problem dezinformacij - na primer gibanje proti cepljenju - kako bi se lotili česa takega?

DS: Ne strinjam se s trditvijo, da so dezinformacije problem šele sedaj. Mislim, da so bile vedno problematične. Nekaj časa smo imeli srečo, , da se nam  ni bilo treba tako hitro in tako intenzivno soočiti s problemom, kot je bila pandemija korone. Dezinformacije so vedno obstajale, vendar ti ljudje niso bili dejavnik, niso bili problem in niso bili javno vidni. Niso imeli dosega, niso imeli denarne podpore in nihče jim ni posvečal pozornosti. In ker nihče ni bil pozoren nanje, je problem postajal vedno večji, dokler ni trčil ob pandemijo korone, nato pa je eksplodiral. Če se vrnete nazaj - vsaj v Sloveniji, pa tudi v številnih drugih državah -, če se vrnete v leto 2010 in še prej, lahko najdete nekaj medijskih poročil o gibanju proti cepljenju. Najdete lahko lokalne incidente z ošpicami ali kaj podobnega. Mislim, da so bili takrat ti incidenti premajhni, da bi pritegnili širši doseg ali širšo pozornost, zdaj pa lastno ignoranco teh problemov plačujemo z obrestmi. Če se problema lotiš, ko je lokaliziran, ko je manjši, imaš več možnosti, da ga pogasiš. Ko pa je enkrat povsod ... Mislim, da ga v sedanjem stanju ne moremo učinkovito obravnavati ali preprečiti. Mislim, da je zdaj kot virus korone: Naučiti se moramo živeti s prevladujočimi dezinformacijami in napačnimi informacijami, saj so postale del kulture, politike in vsakdanjega življenja.

BB: Toda pravkar ste dejali, da je namen vaše organizacije učiti ljudi medijske pismenosti?

DS: Strinjam se, vendar ne pravim, da orodja niso na voljo. Če se oseba odloči, da se bo oborožila z znanjem in veščinami za odkrivanje in preprečevanje ali omejevanje širjenja napačnih informacij - to lahko stori. Drugo vprašanje je, da se Evropska komisija osredotoča na medijsko pismenost in običajno popolnoma zanemarja politični vidik medijev. Osredotoča se na individualne spretnosti za odkrivanje in preprečevanje dezinformacij. To po mojem mnenju ni prava pot. Naše tečaje medijske pismenosti smo prilagodili tako, da vključujejo tudi politični vidik medijev, četrto vejo oblasti, koncept medijskih psov čuvajev  in tako naprej, prav zato, ker moramo državljanom razložiti, da ima to vprašanje veliko sestavnih delov. Ni vse odvisno od posameznega potrošnika in/ali državljana. Gre za nekaj, kar je treba obravnavati širše in z različnih vidikov. Dezinformacije so še vedno cvetoča industrija, ker se še vedno predstavljajo kot vprašanje, ki obstaja med uporabnikom in tipkovnico. Nekateri pravijo, da dezinformacije obstajajo, ker ljudje na Facebooku delijo laži in propagando, vendar to preprosto ne drži.

BB: Ali vaša organizacija deluje tudi v drugih državah? 

DS: Da, smo člani različnih organizacij. Ena je Evropska pobuda za digitalne pravice (EDRI), potem pa je tu še druga organizacija, ki pokriva jugovzhodno regijo Balkanskega polotoka, SEE Digital Rights Network. Povezujemo se tudi s posameznimi organizacijami, ki delujejo na istih področjih. Problem je v tem, da so v drugih državah nevladne organizacije preveč odvisne od nepovratnih sredstev EU ali javnega financiranja. Zaradi tega zamujajo različne priložnosti, ki jih je treba obravnavati, ker pa niso financirane z velikimi nepovratnimi sredstvi, ne dobijo pozornosti, ki si jo zaslužijo.

BB: Če pogledamo volitve v Sloveniji leta 2022 in se vrnemo k napadom nekdanji predsednika vlade Janeza Janše na novinarje: Kako bi opisali trenutne razmere in kaj bi se lahko spremenilo z volitvami?

DS: Leto 2022 je v Sloveniji zelo pomembno volilno leto: Imamo parlamentarne volitve, predsedniške volitve in županske volitve, vse v istem letu. Rad rečem, da imamo priložnost, da ponovno zaženemo celotno državo. Mislim, da vprašanje dezinformacij in napadov sedanje zadnja koalicije na javne medije ne bi bilo tako problematično, če ne bi bilo več drugih dejavnikov. Ti dejavniki so, da se je splošno razpoloženje do medijev, splošna verodostojnost oziroma zaupanje širše javnosti v medije v zadnjih nekaj letih iz več razlogov močno zmanjšalo. Medijska industrija in politično vodstvo v Sloveniji sta predolgo popolnoma ignorirala vprašanje gibanja proticepilcev. Imeli smo ministrstvo, ki je leta 2020 organiziralo javno razpravo med znanstveniki in gibanjem proticepilcev oziroma proti 5G. Bilo je grozljivo videti, kako imate na eni strani zdravnike, fizike in inženirje, na drugi strani pa teoretike zarote proti 5G, ki so znanstvenike popolnoma zatrli. In to je organiziralo ministrstvo za javno upravo, ki je zadolženo za izvajanje politike 5G v Sloveniji. Zame je bilo srce parajoče videti takšen razkorak med zavedanjem, kakšna bi morala biti politika, in dojemanjem teh zarotnikov 5G. Temu smo priča tudi zdaj, v tem supervolilnem letu: Vidite, da stranke niso pripravljene zavzeti zelo odločnega stališča do gibanj proti cepljenju ali psevdoznanosti. Igrajo na srečo s tem, da ne govorijo preveč proti njim, da jih ne bi užalile, hkrati pa niso odkrito za proticepilce, ker bi to odvrnilo drugo javnost. To bo imelo grozljive posledice, saj bo na koncu legitimiziralo gibanje proticepilcev in psevdoznanosti.

BB: Druga stvar, ki se normalizira, je retorika desnice, ki je proti cepljenju in priseljevanju.

DS: Še huje je, da lahko potem vidiš, kako se ta razpoloženja sčasoma spreminjajo. Zdaj so največji proticepilci hkrati tudi največji Putinovi podporniki v Sloveniji. Imate ljudi, ki trdijo, da se invazija na Ukrajino nikoli ni zgodila, da je vse to propaganda, da ima Putin prav. To ni samo gibanje proti cepljenju, ampak tudi proti 5G, ne samo proti cepljenju in proti 5G, ampak tudi proti podnebnim spremembam. Prehaja od teme do teme, in ker uporablja popolnoma nore in popolnoma iracionalne argumente, lahko to iracionalnost uporabite pravzaprav za vse. To  je zelo slabo, saj povzroča nepopravljivo in zelo konkretno škodo.

BB: Ali lahko zdaj navedete temo, ki bi jo lahko obravnavali, ko je lokalizirana in majhna, preden postane velika in problematična dezinformacija?

DS: Ko danes govorimo o novih teorijah zarote ali novem gibanju psevdoznanosti, menim, da ta gibanja stojijo na ramenih velikanov. Ne gre za omejeno zavračanje cepljenja proti ošpicam, kakršno je bilo pred desetimi leti. Mislim, da sta zdaj javni in politični vpliv teh gibanj močnejša, in če bi moral izbrati eno temo, bi bila to normalizacija in legitimacija psevdoznanosti. Soočamo se z grožnjo psevdoznanstvene politične stranke, ki morda nima možnosti za zmago na splošnih volitvah, vendar napreduje pri legitimizaciji teh stališč.

BB: Kakšna bi lahko bila pot iz te situacije? Boljša medijska pismenost, večja kritičnost do informacij iz medijev?

Mislim, da lahko trenutno kot državljani, potrošniki, organizacije in mediji storimo veliko stvari. Vsak ima svojo vlogo, pri medijih pa bi bilo to, da bi prenehali v medijska poročila prenehali vključevati predstavnike psevdoznanosti.  Prenehati jim dajati medijsko pozornost, saj je to eden od ključnih elementov legitimizacije njihovih idej. Drugi bi bil po mojem mnenju ta, da politične stranke oblikujejo enotno stališče proti psevdoznanosti, saj ni nobenega zornega kota, s katerega bi jih lahko legitimirali. Opraviti bi morali tudi analizo, s katero bi ugotovili, zakaj in kako smo lahko prišli tako daleč.  Ljudje se strinjajo s temi teorijami zarote in strinjam se z ljudmi, ki pravijo, da je to lahek izhod iz zelo zapletenega sveta. Živimo v družbi, v sistemu, ki postaja preveč zapleten, prevelik, preveč nevaren, preveč nerazumljiv, tako da je posamezniku postalo nemogoče razumeti vsako stvar, ki se dogaja. Psevdoznanost in teorije zarote nam služijo kot lahek izhod. Ko si enkrat stvari začnete razlagati s teorijami zarote,  potem vsaj mislite, da ima nekdo vsaj nekaj pod nadzorom, pa naj bo to Soros ali kuščarji z Marsa. Mislim, da je to nekakšna tolažba. Mislim, da bi bilo reševanje tega vprašanja z vidika javne krize duševnega zdravja zelo koristno. V primerjavi z medijsko pismenostjo - in to pravim vsem, s katerimi organiziramo usposabljanja za medijsko pismenost - medijska pismenost ni srebrna krogla. Tudi pri našem pristopu, kjer si prizadevamo predstaviti primer medijske pismenosti s politično aktivacijo, vedno pravim: zadeva potrebuje komplementarno reševanje, medijska pismenost ne bo rešila vsega .

BB: Ali lahko navedete kakšen primer?

DS: Naše kampanje so živ primer: V Sloveniji že od leta 2018 analiziramo in opozarjamo na javno financiranje propagandnih trobil. Analizirali smo več oglaševalskih kampanj, ki iz državnega proračuna financirajo propagandna trobila. S temi ugotovitvami in opozorili  smo se obrnili na parlament, na državno policijo, o tem smo se pogovarjali v Bruslju, v bistvu smo naredili vse, kar je v moči aktivnega državljana, da se to ustavi. Zgodilo se ni nič. Kerer nobena od državnih institucij ne misli, da je odgovorna za to področje - sodišče, opozicija, policija, celo vlada -, še danes ignorirajo to vprašanje in ne storijo ničesar. Menim, da to povzroča najhujše primere sistemskega kaosa: ko ljudje prenehajo verjeti v institucije. Prenehajo verjeti v demokratični parlamentarni sistem, ki ima mehanizme nadzora in uravnavanja, ki ima inštitucije, ki ima posamezne organizacijske skupine, ki vsaka opravlja svoj del naloge. Mislim, da je to pravzaprav največja grožnja: Da v nekem trenutku ugotoviš, da sistem ne obstaja, da se nihče ne zmeni zate, da ni pomembno, kaj počneš. Še huje je, da se to dogaja na področju propagandnih sredstev, ki se financirajo iz javnega denarja. V Sloveniji znašajo državne pogodbe za oglaševanje do 8 milijonov evrov na leto, torej država vsako leto porabi 8 milijonov evrov za vse svoje oglaševalske kampanje. Potem vidite javna naročila za orožje v Natu, za cepiva in preprečevanje virusa korone, javna naročila za maske in drugo zaščitno opremo. Vsa ta javna naročila presegajo 8 milijonov evrov. So veliko dražja. Takrat začneš razmišljati: "Če se takšne zlorabe javnega denarja dogajajo pri naročilu za 8 milijonov na leto, nikakor si lahko predstavljaš,  kaj se zgodi, ko je znesek desetkrat ali stokrat večji." Spet gre za to, da živiš v okolju, ki ga ne razumeš povsem, hkrati pa se čudiš vsem stvarem, ki se ne izvajajo tako, kot bi se morale. Na papirju imamo namreč vse te neodvisne institucije, imamo pravno državo in sodišča, v praksi pa, ko se lotiš konkretnega vprašanja, preseneti pomanjkanje dejavnosti in dejanskega izvajanja zakonov. Tega res nisem pričakoval.

BB: V članku, ki ste ga objavili pri Heinrich-Böll-Stiftungu na to temo, omenjate tudi vpliv Madžarske na slovenske medije prek medijev, kot je Nova24. 

DS: Lahko bi rekli, da Orban na Madžarskem, Janša v Sloveniji, Vučić v Srbiji in drugi oligarhi ne razmišljajo tako daleč naprej. V bistvu so lopovi, ki poskušajo dobiti čim več denarja, preden bodo prisiljeni iti v pokoj. Ti oligarhi nimajo niti ene same edinstvene, napredne, razvojne ideje o čemer koli. Ne ponujajo nobenih rešitev za probleme, tudi če bi bile te rešitve drugačne ali alternativne prevladujočim znanstvenim idejam, ki so trenutno na voljo. To so ti voditelji držav, ki se skušajo čim bolje pozicionirati, hkrati pa skušajo odvrniti vse ali vsakogar, ki bi ta položaj ogrožal. Razen tega ni nobene druge vsebine. Gre le za ksenofobno retoriko, ki je namenjena množicam in poskuša preživeti volilne cikle. Moti me, da vsaj v Sloveniji vsi drugi igrajo njihovo igro: opozicija, mediji in širša javnost. To so subjekti, ki skačejo na njihov voz in igrajo njihovo igro po njihovih pravilih. Ko Janša žali novinarje, ti vsi poskušajo razložiti, da bi moral biti do tega kritičen, in pravijo, da se novinarjev ne sme žaliti. Ko Janša poziva k prepovedi nekaterih nevladnih organizacij, vsi skočijo na voz in začnejo razlagati, da so te nevladne organizacije ključne za našo družbo, da opravljajo kritično delo, da ustvarjajo vrednote in tako naprej. V trenutku, ko začneš legitimirati oligarhe, ko začneš odgovarjati na njihove ideje, ko jih začneš vključevati v javne razprave, je to trenutek, ko si izgubil igro. Kajti oni so tisti, ki vodijo igro, oni so tisti, ki proizvajajo vedno nove bizarne napade, na katere se moraš potem odzvati. Rešitev je zelo preprosta. Preprosto jih ignoriraš. Predlagaš napredne ideje, nove ideje, nekaj, kar ljudem pokaže, da si sposoben videti svet, v katerem oligarhi ali drugi avtokrati ne obstajajo, v katerem niso odločilni del vsega, kar se dogaja.

BB: Hvala za vaš čas.

Biografija:

Domen Savič je študiral novinarstvo in je ustanovitelj nevladne organizacije Citizen D v Sloveniji. Ukvarja se s temami aktivnega državljanstva, medijske pismenosti in digitalne varnosti. Leta 2021 je za fundacijo Heinrich-Böll-Stiftung objavil dva prispevka o propagandi, ki jo financira država, in sovražnem govoru.

Website: https://www.drzavljand.si

Twitter: @DrzavljanD

Interview: Antonija Cvitic

25/04/2022

FIND more curated content on instagram: @bétonbleumagazine